Zgodovina Avstrije
Potovanje skozi stoletja
Nekatere stvari pa so skozi stoletja ostale enake: veselje do uživanja, navdušenje nad lepoto in globoka povezanost s kulturo so zaznamovali Avstrijo takrat in jo zaznamujejo še danes. Kako je Avstrija postala to, kar je danes.
Že v paleolitiku, pred več kot 10.000 leti, so se po rodovitnih dolinah Donave in Alp selili prvi ljudje. Toda šele Kelti, ki so prišli okoli leta 400 pr. n. št. iz Zahodne Evrope v Vzhodne Alpe, so pustili trajen pečat v regiji. Središče njihove kulture je bil Hallstatt – kraj, ki je bil zaradi izkopavanja soli tako pomemben, da so po njem poimenovali celotno obdobje: halštatsko obdobje od 750 do 450 pr. n. št. V 2. stoletju pr. n. št. je bila tu ustanovljena keltska država Noriško kraljestvo, katere bogastvo je temeljilo na predelavi železa.
Novo poglavje se je začelo s prihodom Rimljanov okoli leta 200 pr. n. št. V dveh stoletjih so svojo oblast razširili na celotno območje. Svoje kulturno in vojaško središče so ustanovili v Carnuntumu, glavnem mestu province Panonije v današnji Spodnji Avstriji. Od tu so varovali donavsko mejo rimskega imperija. Ostanke tega pomembnega naselja lahko danes občudujemo v arheološkem parku z muzejem in amfiteatrom.
Ko je rimsko cesarstvo izgubilo moč, so germanska plemena v 2. stoletju našega štetja naselila regijo. V 6. stoletju so Bavarci prevzeli nadzor nad območjem med vzhodnimi Alpami in Dunajskimi gozdovi.
Pomembna prelomnica je bil čas okoli leta 800: Karel Veliki, frankovski kralj in kasneje cesar, je v dolini Donave postavil "Ostmark" kot mejno območje svojega cesarstva. Leta 996 je bila ta regija prvič omenjena kot "Ostarrichi" – iz te besede se je kasneje razvilo ime „Österreich" (slov. "Avstrija").
Od leta 976 do 1246 je pomembna plemiška družina oblikovala zgodovino Avstrije: Babenberžani. Leopold Babenberški je bil leta 976 imenovan za prvega mejnega grofa pokrajine Ostmark in ustanovil dinastijo, ki je državi vladala več kot 270 let. Sprva so Babenberžani prebivali v mestu Pöchlarn v Spodnji Avstriji, kasneje pa so se preselili v slikovito pokrajino Wachau, v Melk.
V 12. stoletju se je zgodil pomemben korak v razvoju države: Henrik II. je preselil svojo rezidenco na Dunaj, ki je od takrat ostal prestolnica. V tem času je bila zgrajena tudi katedrala sv. Štefana, ki je še danes znamenitost mesta. Henrik II. je ustanovil tudi samostan Schottenstift v osrčju Dunaja, kjer še danes, v spomin nanj, stoji kip.
Leta 1278 se je z Rudolfom I. začelo novo obdobje: Habsburžani so prevzeli oblast v Avstriji in jo oblikovali naslednjih 600 let. Njihovo središče moči je bil Hofburg na Dunaju – danes muzej, kjer se lahko obiskovalci potopijo v svet Habsburžanov. Zlasti zakladnica in muzej Sisi nudita fascinanten vpogled v to obdobje.
Habsburžani so bili mojstri nenehnega širjenja, saj so s političnimi porokami nenehno večali svoj vpliv. Primer tega je cesar Karel V. (1519–1556): prek porok svojih prednikov – zlasti svojega dedka Maksimilijana I. (1493–1519) – je podedoval ne le avstrijske dežele, temveč tudi ozemlja v Franciji (Burgundija in Nizozemska) ter špansko cesarstvo s svojimi kolonijami v Ameriki.
Dunaj je bil dvakrat v središču dramatičnega dogajanja: leta 1529 in 1683 so mesto oblegali Turki. Skupaj s Poljsko, Benečijo in Rusijo je Habsburškemu cesarstvu uspelo preprečiti grožnjo. Konec 17. stoletja je princ Evgen Savojski prevzel vodenje cesarske vojske in do leta 1699 ponovno zavzel skoraj celotno Ogrsko.
Po koncu turških vojn sta umetnost in kultura doživeli razcvet: v tem baročnem obdobju sta bili zgrajeni veličastna palača Schönbrunn na Dunaju in salzburška katedrala. Pomembni arhitekti, kot sta Johann Fischer von Erlach in Jakob Prandtauer, so ustvarili impresivne stavbe, ki jih lahko občudujemo še danes.
Pod vladavino Marije Terezije (1717–1780) je bilo cesarstvo temeljito posodobljeno in poenoteno. Njen sin cesar Jožef II. je po njeni smrti leta 1780 nadaljeval z reformami v duhu razsvetljenstva.
Francoska revolucija leta 1789 in vzpon Napoleona sta pretresla tudi Habsburško monarhijo. Na Dunajskem kongresu (1814/15), ki je po Napoleonovem porazu preuredil politični zemljevid Evrope, je avstrijski kancler Metternich poskušal utrditi moč cesarstva.
Ko so leta 1848 revolucionarne ideje dosegle Avstrijo, sta se cesar Franc I. in Metternich odzvala s strogo cenzuro in omejevanjem državljanskih svoboščin. Ljudje so se nato umaknili v zasebno življenje – začelo se je obdobje bidermajerja.
Druga polovica 19. stoletja je prinesla spremembo: naraščajoča industrializacija je ustvarila novo buržoazijo. Oživelo je družabno življenje, cvetela sta umetnost in kultura. Umetniki, kot sta slikar Ferdinand Georg Waldmüller in skladatelj Franz Schubert, so s svojimi deli oblikovali to obdobje.
Leta 1848 je moral cesar Ferdinand I. odstopiti v korist svojega nečaka Franca Jožefa I. Franc Jožef je med svojo 68-letno vladavino oblikoval podobo avstrijske cesarske družine kot nihče drug. Ob njem je stala Elizabeta – legendarna Sisi– ki še danes navdušuje ljudi.
Pod vladavino Franca Jožefa je Dunaj doživel svoj razcvet: mesto se je razvilo v eno najpomembnejših metropol v Evropi in postalo središče večnacionalne države, ki se je raztezala od Madžarske preko severne Italije in globoko v južno Evropo.
To obdobje je ustvarilo velika imena, zaradi katerih je Dunaj postal svetovno znan: Johann Strauss (sin) je kot "kralj valčkov" s svojimi skladbami očaral ljudi po vsem svetu. Sigmund Freud je s svojo psihoanalizo spremenil razumevanje človeške duše.
Okrog leta 1900 je Dunaj s secesijskim slogom doživel umetniški razcvet. Vizionarski umetniki, kot sta Gustav Klimt in Egon Schiele ter arhitekta Otto Wagner in Adolf Loos, so ustvarili dela, ki še danes oblikujejo mesto.
To veličastno dobo lahko doživite še danes na številnih mestih: na sprehodu po veličastni ulici Ringstrasse, v muzeju Sisi, v muzeju Sigmunda Freuda ali v avstrijski galeriji Belvedere, kjer lahko občudujete pomembna dela secesije.
Avstro-Ogrsko so v začetku 20. stoletja razdirale etnične napetosti. Iskra, ki je na koncu sprožila prvo svetovno vojno, je bil atentat na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu junija 1914. Prva svetovna vojna se je začela z avstrijsko napovedjo vojne Srbiji.
Po smrti cesarja Franca Jožefa leta 1916 in koncu vojne leta 1918 se je končala tudi 640-letna vladavina Habsburžanov. Novoustanovljena Prva republika Avstrija se je soočala z ogromno izzivi: inflacija, brezposelnost in huda gospodarska kriza so bile značilne za ta leta.
Mlada republika je padla v politično krizo. Leta 1932 je Engelbert Dollfuß postal kancler desničarske vlade, ki je poskušala rešiti gospodarske težave depresije. Da bi zaščitil Avstrijo pred Hitlerjem, je Dollfuß leta 1934 uvedel vojno stanje. Julija istega leta so ga nacionalnacsocialisti umorili v poskusu državnega udara.
12. marca 1938 so nemške čete vkorakale v Avstrijo – sledila je priključitev nemškemu rajhu. Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 se je Avstrija vrnila v meje iz leta 1937. Naslednjih deset let je bila država pod upravo zmagovalnih sil: ZDA, Sovjetske zveze, Velike Britanije in Francije.
Pomembna prelomnica je bil 15. maj 1955: Avstrija se je s podpisom Državne pogodbe ponovno osamosvojila in razglasila trajno nevtralnost. Ta poseben položaj – na meji »železne zavese« – je oblikoval državo v naslednjih desetletjih. Ko so leta 1956 na Madžarskem zatrli vstajo, leta 1968 pa še na Češkoslovaškem, je Avstrija sprejela veliko beguncev.
Danes je Dunaj dom pomembnih mednarodnih organizacij, kot sta OZN in OPEC. Po padcu »železne zavese« leta 1989/90 je Avstrija leta 1995 postala članica Evropske unije.
Kljub vsem političnim spremembam je ena stvar ostala enaka: ljubezen do umetnosti in kulture, veselje do uživanja in navdušenje nad lepoto, še danes zaznamujejo Avstrijo.